Kako preživiš leto na 'Marsu'

Kako preživiš leto na 'Marsu'

MAUNA LOA, HAvaji – Sheyna Gifford zajame prgišče rdečkastih ognjeniških kamnov, si jih pritisne k nosu in globoko vdihe.

“Vau,” reče. “Nikjer ni tako kot na domačem planetu.”

Giffordova, zdravnica in novinarka, je ravno končala enoletno simulacijo odprave na Mars. Skupaj z drugimi petimi člani posadke je morala živeti pod dvonadstropno kupolo 2500 metrov visoko na pobočju ognjenika Mauna Loa v okviru četrte ponovitve vesoljskih raziskav na Havajih Hawaii Space Exploration Analog and Simulation oziroma projekta HI-SEAS.

V nedeljo 28. avgusta je ekipa prvič od lanskega avgusta brez vesoljskih zaščitnih oblačil zapustila Mars na Zemlji. 365 dni in pol so delali, živeli in kuhali skupaj, čepeli na petah in drgetali skozi dolge hladne dni. Prijatelji jih niso mogli obiskali in družinam niso mogli telefonirati. Zanesli so se lahko samo na drug drugega.

Giffordova je dvignila roko v vlažnem vetru, ki piha čez gore, da bi začutila vetrc. “Kako dobro dene,” pravi.

Dolgo leto so živeli v zaprtem prostoru. Vrnitev v svet ne pomeni le soočenja z obleganjem novinarjev, temveč tudi soočenje s sicer običajnimi zemeljskimi občutji, ki so nenadoma izrazitejša.

Med drugimi: sveži zrak.

“Diši kot moj spomin na morje. Vprašanje je, kako natančen je moj spomin. Spomin je zelo nezanesljiv. Ali je pravi, se bom prepričala samo, če grem takoj tja. Gremo,” pravi Giffordova. Nato pogleda k mizam, kjer njeni kolegi “lavanavti” uživajo v prvem svežem sadju in vsaj eni pici v letu dni.

“Uživajo v hrani, jaz pa duham prst,” reče z nasmeškom.

Družbeni poskus

Tokratna misija na havajski različici Marsa na Zemlji je bila najdaljša. Prejšnje simulacije življenja na Marsu v okviru študij, ki jih financira in vodi havajska univerza v Manoi, so trajale štiri ali osem mesecev. Začetek naslednjih odprav načrtujejo za leti 2017 in 2018. Obe bosta trajali osem mesecev.

Vsakič raziskovalci izberejo šest članov posadke, ki morajo preživeti pod neizolirano kupolo, ki jo napaja elektrika, pridobljena s sončnimi celicami, in vsebuje vse razkošje (oziroma ga ne), ki bi ga morda našli v resničnem medplanetarnem bivališču.

Posadka je uživala v udobju reči, kot so kompostno stranišče, z zamrzovanjem sušeno meso in omejeni medicinski pripomočki (na srečo niso imeli večjih poškodb). Poleg tega so imeli 20-minutni zamik v komunikaciji z ljudmi zunaj kupole in osebni življenjski prostor manjši od omar v bližnjih letoviščih. Zabavali so se z vznemirljivimi igrami, kot je Yatzy, včasih z nerodnim plesanjem salse. Člani ekipe priporočajo, da s sabo vzamete e-knjige in ukulele, da si boste lahko preganjali dolgčas.

Odprava ne more povsem posnemati razmer na Marsu, med drugim je na Zemlji drugačna težnost.

“Če ste človek, ki ne more odmisliti nejevere, in denimo veste, da je zrak v zračni zapori, zato bi z veseljem odkorakali skozi tista vrata, najbrž niste prave vrste človek za to odpravo,” pravi Andrzej Stewart, upravitelj stroja odprave. “Malce morate odmisliti nejevero, da doživite popolno izkušnjo.”

 

Toda s pomočjo projektov, kot je HI-SEAS, lahko znanstveniki spoznajo, kako sodelujejo majhne skupine, ki bi odpotovale daleč v vesolje. Kako je ekipa najučinkovitejša? Kdaj in zakaj gre kaj narobe? Kakšne so psihološke posledice, kadar nimate stikov s prijatelji in družino? Kako lahko izurimo ekipe, da bi prenesle stresno okolje?

“Tu gre za povezanost in izvedbo ekipe. Kako poskrbimo, da ekipa ostane povezana? Kako izberemo ekipo in izurimo ekipo, da je trdoživa?” sprašuje glavna preiskovalka HI-SEAS Kim Binsted, ki je prva pozdravila ekipo, ko je odprla vrata in stopila v pravo resničnost.

“Odkrili smo, da ne obstaja čarobna krogla, ki bi preprečila spore. Gre zato, kako se z zadevami soočite in se nanje odzovete. Ne le kot posameznik, temveč kot skupina.”

“Enako velja v resničnem življenju,” pritrjuje poveljnica posadke Carmel Johnston, ki je strokovnjakinja za prst. “Vendar se pod kupolo ali v omejenem prostoru odzoveš povsem drugače, kot bi se, če bi lahko preprosto odkorakal,” še doda. “Radi bi izvedeli, kaj vse lahko gre narobe, še preden se to zgodi v vesolju, da bi to lahko preprečili.”

Simulacija v simulaciji

Dvema članoma ekipe so umrli sorodniki, ko sta sodelovala v simulaciji. Drugi so zamudili poroke in rojstva. Prazniki so prišli in minili. Praznovali so jih preko besedilnih sporočil, e-pisem ali posnetih video sporočil.

Vseeno pa je ta ekipa imela kot prva priložnost preizkusiti navidezno resničnost. Raziskovalci so znotraj bivališča postavili okolje navidezne resničnosti, v kateri so lahko člani posadke ustvarili lastno resničnost ali izkusili trideset različnih okolij navidezne resničnosti in sporočila, poslana od doma.

”Nekatera teh sporočil,” pravi raziskovalka Peggy Wu, ”so bila v obliki družine pri večerji za zahvalni dan. To je bil posnet prizor, ki so ga ustvarili s pomočjo prijateljev daleč proč. Vanj se je lahko vživela posadka. Bistvo tega je”, pravi Wujeva, ”da vidimo, ali lahko s pomočjo navidezne resničnosti povežemo ekipo in zmanjšamo stres, ki ga povzroča osamitev na odpravah v globoko vesolje.”

Čeprav je šele začela pregledovati podatke, ki so se nabrali v letu dni, pravi, da je prva polovica simulacije obetavna. Član posadke Tristan Bassingthwaighte se je vsekakor zabaval, ko je ustvarjal svoje okolje navidezne resničnosti, ki je pri njem dobilo obliko zapletene hišice na drevesu.

“Vzel sem enega največjih modelov hiše, ki so bili na voljo, ga postavil in si dal duška s svojimi norimi zamislimi,” pravi Bassingthwaighte, podiplomski študent arhitekture. “Izdelal sem salon, poln naravnih umetnin. Tam je bil slap, ki ga je stražil tiger. Dodal sem nekaj žab, moški brlog z barom in mizo za biljard, na balkonu so bili bazenčki in za hišo več slapov ter piratska ladja. Pravzaprav vse, kar me je zabavalo... Vzelo mi je kakšne tri tedne.”

Če odštejemo navidezno resničnost, sta bila zasebni čas in prostor zelo omejena. Iz okolja pod kupolo so lahko pobegnili le v popolni zaščitni vesoljski opravi in spopadati so se morali z ostrim ognjeniškim gruščem. Ko se prebijate skozi zmešnjavo kamenja, je milo rečeno naporno, toda v zaščitnem vesoljskem oblačilu je lahko katastrofalno. Toda za Bassingthwaighta je bil eden teh izhodov edini čas, ko je bil v resnici sam. Sprehajal se je naokrog z izključeno radijsko postajo in nekaj ur glasno prepeval na glasbo AC/DC in Martina Sextona.

“Takrat sem bil najbrž najbolj sam v vsem letu,” pravi. “Sprostiti se morate in si vzeti nekaj časa zase. Ljudje so družbena bitja, vendar ne ves čas.”

Nedvomno je potovanje skozi vesolje telesno izjemno naporno. Le najbolj trdoživi astronavti bodo lahko izkusili življenje na Marsu, kjer ni zraka, ki bi ga dihali, ni tekoče vode na površju, prst pa je strupena. Tudi psihološko je potovanje v globoko vesolje izjemno zahtevno. Zelo malo je prostih dni in člani posadke so pod nenehnim pritiskom ob misli, da so ambasadorji človeštva v vesolju.

"Predstavljamo ljudi z Zemlje,” pravi Giffordova. “Vsi niste mogli priti sem, zato smo prišli v vašem imenu."

 

 

Informacije o seriji